Little Picasso

Kako spodbujati otrokovo domišljijo

Rišemo s prsti

Sama se prevečkrat znajdem v situaciji, ko sem preutrujena, da bi popoldne animirala svojega 5 letnega otroka. Zato se prevečkrat zatečem k animiranim filmom, samo da v miru spijem kavo ali z možem izmenjam novice dneva.  A ko kava, včasih čaj, naredi svoje, sem spet v akciji in sprejmem vsak nov izziv, ki mi ga otrok predlaga. Moj otrok je tako kot večina 5 letnikov, zelo radoveden in ima veliko neizvedljivih idej. A tu in tam pade kakšna, ki le najde svoje mesto.

Sploh se ne spomnim kako in kje je prišlo do tega pogovora s sinom, a zanimalo ga je kako nastanejo barve in kakšne barve nastanejo ob mešanju različnih barv. Pa mu povem, da barve BELA in ČRNA sploh niso barve. Ti dve barvi v naravi sploh ne obstajata. “Nemogoče!” pravi ta mali. Iz tega nastane pravi podvig. Cel dan sva namreč iskala belo in črno barvo, kamorkoli sva šla. In vedno ko je našel belo barvo, je bilo meni v izziv dokazati, da to vseeno ni bela, ampak zelo zelo svetla ena od drugih barv. “Glej, mami, bela stavba. “,”Ne, pa ni srček, dobro poglej, ker jaz vidim zelo, zelo svetlo sivo.”, ” Glej, mami bel avto!”, “Ne, pa ni srček,…” in tako naprej in tako naprej.

Ko prideva domov se odločim, da bom otroku pokazala kakšne so barve in kako se dajo zmešati. Privlekla sem velik papir in mešala tempera barve po naročilu otroka. Začela sva risati s čopičem. Hitro sva ugotovila, da so prstki bolj praktični. Najprej je na papir delal kroge različnh barv. Počasi je zmanjkalo belega prostora na papirju in mama ni imela drugega. Pa je risal vse počez, dokler ni bilo več nič belega prostora na papirju. In od tu dalje je postalo zabavno. Nobenih omejitev več, barve, ki se še niso posušile so se prelivale, iz krogov so nastale pike, črte, packe, ….V zmazkih, ki so nastali sva iskala oblike živali, jih dorisovala in se strašansko zabavala. Smejala sva se smešnim pojavom in jim dajala čudna imena. Ko bi prej vedela kako te to početje dvigne, si ne bi spila prej kave. Nastala je umetnina kot celota in miljon majhnih umetniških del, če si jih pogledal od bliže.

Najlepše od vsega pa je bilo videti zadovoljstvo otroka, ki je naredil nekaj sam, brez da bi mu kdo postavljal meje, povedal kako in določal barve. Z igro, poiskušanjem, drznostjo in strpnostjo vedno znova pridobiti barvo, ki mu je bila najbolj všeč, mu je edina omejitev bila format papirja.

Nekoč sem v knjigi Arje Miška, Dotik večnosti, prebrala, da otroci v kolikor jim pustimo proste roke do svojega 6 leta starosti pri risanju zapadejo v neko vrsto meditacije. Pravijo, da se povežejo s stvarnikom in vse kar narišejo ima zdravilno moč. Opazimo lahko, da so liki in stvaritve otrok zelo podobne simbolom prvotnih božanstev na Zemlji. Otroške stvaritve, tudi če za nas izgledajo kot čačke ali packe barv, so božanski dar.  Mogli bi jih shraniti, saj so zelo dragocene.

Zato vam svetujem, da otrokom daste barve, vodo in papir, ter ga samo spodbujate. Nastale bodo umetnine, ob koncu bosta oba dobre volje in zadovoljna. Nezavedno se bo pri otroku razvijala koncentracija in bolje zavedanje »tukaj in zdaj«. Ker ste njegovi domišljiji dali prosto pot, se bo razvijala ustvarjalnost. Z risanjem pa otroci najlažje izrazžajo svoje občutke in čustva. In še nekaj zelo pomembnega, razvija se vizualizacija , ki je daleč najpomembnejša podlaga za učenje.

Veselo čačkanje z otrokom vam želim.