Potovanja so vir inspiracij

Vasica Tihany – kjer se čas ustavi

Priznam, se odvisnik. 

Enostano ne morem živeti brez potovanj in izletov. S tem se hrani moja duša. Vsakič, ko odkrijem nov košček naše prekrsne matere Zemlje in čar ljudi, ki tam živijo, se spomnim, kako premalo smo ponosni na kraj kjer živimo. Kamorkoli grem imam občutek, da v teh ljudeh gori ogenj njihovih prednikov, saj z neverjetno strastjo razkazujejo svojo dediščino. 

Kaj pa mi? Sem Prekmurka in ponosna sem na to. Ni ga lepšega kraja, kjer bi hotela živeti, kot na našem krasnem hribu, ki mu pravimo Goričko. Pa vendar imam občutek, da premalo poznam svoje prednike, svoje korenine, zgodbe ljudi, ki so ustvarjali kraj, kot ga poznamo danes.

100 let je odkar smo Prekmurci tudi Slovenci, a ko sem se sprehajala po krasni vasici na obrobju Balatona, sem imela občutek, da sem prišla domov.

Hiše s streho iz slame, pisana keramika vsepovsod, kvačkani prti, panonski pridih. Ne moremo zatajiti vsa ta leta, ko smo bili pod Madžarsko.  Naš jedilnik je poln madžarskih jedi, kot so gulaš, langaš, paprikaš,…

Del te tradicije in zgodovine teče tudi po naših žilah in bodimo na to ponosni. Sem zavedna slovenka, vsak praznik pred našo hišo visi Slovenska zastava, a istočasno sem ponosna tudi na vse moje prednike, ki so peli  madžarske pesmi in kuhali gurmanske madžarske specialitete..

Nekaj utrinkov lepega panonskega podeželja.