Čarovnica Vagabunda

Ko nič več ne zaleže, pokličem čarovnico Vagabundo

Mamina skrivna prijateljica

Že zdavnaj se več ne sprašujem, ali dobro vzgajam otroke ali ne. Sprašujem se, kako skozi dan, da bom opravila gospodinjska dela, malo delala, se vmes sprostila in vsakega od družinskih članov vsaj enkrat na dan objela. Tudi psa in mačke. To pomeni, da sem si življenje zelo poenostavila s to eno prioriteto. Vsaj en objem na dan.

Tako imamo v hiši najmanj 5 različnih karakterjev ljudi in vsak ima svoja pričakovanja, vsak dan. Da bi uskladili vse, se velikokrat zatekamo k besedni manipulaciji, po domače izzislevanju. Je to slabo? Kaj pa vem. Saj bodo vsi enkrat šli v svet in tam je krasno, če poznaš vsaj osnove te najstarejše pogajalske tehnike.

Včasih se zgodi, da tudi pravila, besedna pogojevanja ali podkupovanja ne zaležejo. Evo, takrat ima pa mama eno krasno prijatejico. V bistvu je nihče še nikoli ni videl, razen mame. Zato me moj 5 letni Anže zadnje čase pridno uboga, ker je želja, da bi jo videl večja, kot vse drugo. No, in mama je uresničila njegovo željo in jo narisala.

Naj vam predstavim ČAROVNICO VAGABUNDO.

Plod mamine domišljije. To je res ena krasna gospa. Zadnja leta se je spoprijateljila celo z vsemi mojimi sosedami, ki imajo male otroke. Vagabunda je posebna čarovnica. Ona obožuje otroke. Ko je bila še mlada in je delala izpit za čarovnico, se je pozabila naučiti celo knjigo, kjer so čarovnije za odrasle in skoraj je padala na izpitu. A sama sreča, da je znala popolnoma vse čarovnije za otroke, tako je dobila posebno nalogo. Paziti na otroke. Da bodo zrasli veliki in močni mora poskrbeti, da gredo pravočasno spat, da vse pojedo, kar je zdravega, da ne nagajajo bratcem in sestricam in celo ubogajo dedke in babice. Vagabunda vsak večer preleti mesto in preveri, če male glavice že spijo in če ne, potem zavihti svojo čarobno palico in hitro se znajdeš v njenem zaporu, kjer moraš celo noč loščiti miljon njenih čevljev.

To ni kar tako izmišljeno. Ta zapor je Anže enkrat že videl. Slučajno smo v Italiji v neko mesto prišli, ko so bile trgovine že zaprte in ena trgovina s čevlji je imela rešetke po celi izložbi. Izkoristila sem priložnost. Rekla sem Anžeju, da ima danes posebno srečo. Lahko bo videl Vagabundino ječo. Tako je Vagabundina ječa dobila obliko. Enkrat smo Vagabundo celo videli v živo. Peljala se je v avtu brez strehe in njeni rdeči lasje so plapolali, tako da obraza sploh ni bilo videti. Dirkala je sto na uro. Ja, ta naša Vagabunda je kar divja. In otroci jo imajo radi, saj če so pridni, jim na vhodna vrata obesi smešne lizike v obliki otroških dud in to je še posebej veliko veselje.

Vsaka mama ima kakšno skrivnost pri vzgoji, moja je pač Vagabunda.