Za zalet včasih rabiš brco v rit

Delujte, šele potem analizirajte, popravite in spet delujte.

V tem blogu bi rada govorila o mojih začetkih kot ilustratorki.

Uspešni ljudje imajo eno posebno lastnost. Pogum. Vem, ker sem bila na drugi strani. Bila sem prestrašena, nesamozavestna in o mojem delu nisem imela dobrega mnenja. Mislila sem si, vedno bi lahko bilo boljše. No, to mislim še danes, ampak ne pustim, da me ustavi.

Študirala sem modno oblikovanje in risanje je bil del mojega vsakdana. Ko sem postala mama in sem želela način življenja prilagoditi ritmu treh otrok. Začela sem razmišlati o delu, ki bi ga lahko delala od doma. Začela sem  z digitalnim ilustriranjem. Prečesala sem internet, pogledala vse Youtube posnetke in se učila risati na tablico.

Tako me je nekega dne poklicala Simona Rituper. Pisateljica, ki jo globoko spoštujem. Simona je res posebna pisateljca. Vse, kar ona napiše ima globoko sporočilo za bralca. Kadar piše, prihajajo sporočila iz višjih sfer in ona je umetnik, ki jih spretno prevajav besedila, ki jih normalen človek razume. Simona je želela, da narišem naslovnico za njeno prvo knjigo. Tako sem dobila svoje prvo naročilo. Narisala sem več ilustracij, a zaradi mojega perfekcionizma nobena ni ugledala luč sveta. Vse so bile lepo shranjene v mapi v računalniku. Imela sem slabo vest, da Simoni nisem izpolnila naročila, ampak je bilo bolje kot da bi ilustracije komurkoli pokazala. Vidite, vem o čem govorim. Če prvo analiziramo svoje delo, debatiramo s kom o tem, ki je precej kritičen, nikoli ne bomo izdali svojega dela. To počne veliko ljudi na vseh področjih. Ti ljudje nikoli ne pridejo do tega, da bi delovali. Tako kot jaz.

Minila so 4 leta.  Na računalniku sem imela že vsaj sto ilustracij. Bile so dobre, a ne dovoj in ta dovoljje  bil vzrok, da niti ene nisem nikomur pokazala. Tako sem nekega dne brskala po svojem računalniku in našla Simonine ilustracije. Mislila sem si, da je knjiga že zdavnaj izšla. Simoni sem malo za hec poslala sporočilo: “Glej kaj sem našla? ” Simona danes pravi, da je to bil znak. Knjiga je bila ravnokar v fazi lektoriranja. Potrebovala je le še ilustracije. Tako je nastala “moja” prva knjiga.

Najtežje od vsega je vsem pokazati svoje prvo delo. Simona pravi, da smo vodeli skozi procese ustvarjanja. In rada ji verjamem. Spomni me na to, da so vsi umetniki, glasbeniki, ilustratorji in podobni nekoč izdali svoje prvo delo. Umetnino, katera verjetno ne spada med njihove presežke, a brez katerih ne bi bilo vseh drugih. Zato je zame knjiga Katarinčina božična skrivnost zelo posebna knjiga. Posebna je, ker je moja prva, ker je prvi kamen v mozaiku vseh mojih naslednjih knjig, ki jih bom še ilustrirala.

Sem bila na trnih, ko je izšla? Seveda. Pa kaj, prvi korak tudi pri otroku ni popoln, je pa poseben, ker je prvi.